V hribe sem že kot dijak zahajal srčno rad. Tako sem s sošolcem najprej zlezel na Blegoš, potem na Kum, zatem na Krvavec - seveda peš od doma - še posebno živo pa mi je ostal v spominu vzpon na Storžič. Kako tudi ne, ko sem ga z domačega dvorišča - kadar sem bil doma - gledal noč in dan. Zdel se mi je kot okostenel velikan, ki je hotel pobegniti s polja visoko v hribe, pa ga je tik pod planinami ujela ujma in se je kar tam postavil v pozor.

"Oče, jutri, na Gospodov dan, bi šel pa rad v hribe..." sem vprašal po lepi navadi očeta. Materi ni bilo treba preveč razlagati, sem jih imel vedno na svoji strani.

Oče so v odgovor samo zagodrnjali, kar je pomenilo, da se z mojim neumnim početjem ne strinjajo, branili pa mi tudi niso, ker je bilo veliko delo že pri kraju, mlačev pa še daleč.

"Spotoma grem tudi na Brezje," sem rekel materi, da bi dobil vsaj pri njih popolno odvezo.

"O, le pojdi, sin moj! Brezjanska Marija ti je že enkrat rešila življenje. Tega nikoli ne pozabi!"

Ko sem tudi očetu razložil, da ne bom brez maše, so se toliko udobrovoljili, da so me pustili brez nerganja.

S sošolcem Tonetom sva jo mahnila kajpada kar peš od doma. Žepe sem imel tako polne kot berač pred stolnico, za zabavo nisem nikoli dobil niti beliča, kaj mi je torej preostalo drugega kot pot pod noge. Izpod Šmarne gore do Brezij pa je kar nekaj ur hoda. Na božjo pot smo hodili najraje ponoči. Zvečer smo šli iz Zavrha, proti jutru pa smo bili že na Brezjah. Pripomniti moram, da so nekaj desetletij nazaj hodili na božjo pot pravzaprav v sosednjo vas, k Mariji Udarjeni v Ljubno. No, za časa moje mladosti pa smo že hodili na Brezje.

Midva sva s sošolcem mlela cestni prah podnevi, kar je bilo še veliko bolj zabavno, kajti kot po pravilu so se vsi vozovi peljali ravno v nasprotno smer in nama pomagali le toliko, da sva se lahko do sitega naužila odličnega cestnega prahu. A ko je človek mlad, se na take zakuske hitro privadi.

Zgodaj popoldne sva se že kopala v Savi, skupaj s sošolcem Grogom, ki je bil doma pod Brezjami. Vrgli smo tako debato o hribih, da se je kljub zahajajočemu soncu kar kadilo.

"Tisti nemški zdravnik Kneip pravi, da je najbolj zdravo biti nekaj časa v mrzli vodi, nato pa se spotiti na vročem soncu. To je treba ponoviti na dan vsaj sedemkrat... Celo papež hodi k njemu na kuro," se je navduševal nad knajpanjem, ki je bilo tedaj zelo v modi, sošolec Tone.

"Za mene je dosti bolj zdrava hoja po hribih. Pri knajpanju je veliko lenarjenja, zato pa je tako všeč vsej mestni gospodi," je ugotavljal sošolec Groga. "Pri hoji v hribih pa si enkrat vroč, enkrat mrzel, povrhu pa si ves čas aktiven s celim telesom."

"Jaz tudi pravim, da ni boljše stvari kot gorski turizem," sem pristavil sam. "Nekje sem bral, da se v hribih na veliko delajo rdeča krvna telesca, ker je tako čist in svež zrak."

"Zato pa imaš tako rdeč nos, kadar prideš sem gor višje na Gorenjsko," se mi je smejal Groga in pokazal proti Storžiču. "No, se ga kaj bojiš?! Nedolžen ravno ni!"

"Kaj bi se ga bal!" sem zamahnil z roko. "Na Šmarno goro grem vsako jutro še pred zajtrkom, Kum smo osvojili s sošolci po kosilu, Blegoš pa smo zavzeli nekega popoldneva namesto večerje."

"No, Storžič je pa visok čez dva tisoč metrov in ga bomo imeli kar za vse tri obroke naenkrat..."

In tako je tudi bilo res. V soboto smo imeli še dovolj opraviti, da smo stopili na Brezje na kratko pomolit, potem pa sem se z vozom odpeljal naravnost v Trstenik, kjer je bil doma sošolec Markič, ki nas je vse tri povabil na dvatisočaka. Še pred Tržičem sta se oba sošolca skesala, češ da nista preveč trdna v nogah ter sta se z vozom odpeljala nazaj domov.

"Bom šel pa kdaj drugič s teboj..." se je izvil sošolec Tone, "ko ne bom imel želodčnih težav." Pa je imel le tisto bolezen, ki se ji reče "ta lena".

"Dovolj je že, da sem vama razkazal Brezje z okolico..." je menil sošolec Groga. "Za Dobrčo bi bil še nared, Storžič pa naj še malo počaka, nikamor mi ne bo ušel."

In tako sem spet ostal sam. Na srečo me je narava obdarila s posebnim značajem, ki mu nekateri pravijo tudi prava gorenjska trma. Edini sem se podal v Trstenik. Sošolec Markič me je bil tako vesel, da mi je prinesel iz čebeljnaka najboljšega cvetnega medu, med mojo malico pa je skočil h gospodu župniku po daljnogled.

"Če že greš v hribe, se je treba tudi primerno opremiti..." Pri tem ni mislil na posebej okovane čevlje, ampak predvsem na daljnogled, s katerim bi z vrha gledal navzdol domače kraje. Župnik je bil blaga duša in nama je daljnogled z veseljem posodil.

Svetoval pa nama je tudi, naj se paziva na Storžiču gamsov, ki jih je z vsakim letom več, pa čeprav skrbijo za naravno ravnotežje na tem koncu najbolj divji lovci.

Ob tem je povedal tole resnično zgodbico:

"Na Storžiču divjih koz kar mrgoli. Čez zimo in na pomlad se pasejo po južni strani, na soncu, poleti pa gredo na severno stran, kjer je še dovolj paše, pa še prevroče jim ni. Nekoč sta dva divja lovca skoraj na samem vrhu Storžiča uplenila tako lepega divjega kozla, da ga gosposki lovci niso nikoli videli niti na slikah. Toda - o groza! - lovski čuvaj, ki je imel ta rajon na skrbi, je imel dober sluh, pa tudi dobro stopinjo po skalah, in ju je po strelu dolgo dolgo časa zasledoval. Pa sta se divja lovca dobro znašla. S seboj sta imela za vsak primer saje. Ko ju je čuvaj prignal prav do vrha, si je eden od njiju namazal obraz s sajami, drugi pa je nalašč toliko zaostal, da ga je čuvaj ujel. - Kje pa imaš kozla? ga je le-ta takoj napadel. Seveda prvi divji lovec ni imel pojma o nobenem kozlu. - Ne vem. Nisem še nobenega videl. Tu sem samo zaradi planinskih užitkov. Res pa je, da se klatijo po hribih vse vrste nepridipravi. Sam pri sebi nisem več gotov, ali so moje oči prav videle ali pa sem tako zbegan od višine: malo prej sem videl hudiča s puško! Lovski čuvaj je bil tako jezen, da bi najraje nameril puško v divjega lovca, ki se tako norčuje iz njega.- Raje daj kozla sem, drugače lahko še jaz ustrelim kakšnega kozla... je zaškrtal čuvaj jezno ter naperil puško naravnost v bledoličnega divjega lovca. Tedaj pa je izza skale stopil drugi divji lovec, do vratu namazan s sajami, v rokah pa je imel svojo puško.- Če mu ne boš dal miru, bom poklical še vseh preostalih sto hudičev s puškami... je dejal s hripavim glasom, pri tem pa se še grdo pridušil. In - ne bosta verjela - lovski čuvaj jo je tako jadrno ucvrl s Storžiča, kot bi ga res podilo sto kosmatih."

Vsi smo se nasmejali do solz tej resnični prigodi s Storžiča, po svoje pa nama je bila všeč tudi zato, ker sva imela rada v hribih mir. V planine sem hodil bolj zaradi miru kot rdečih krvnih telesc, čeprav se tudi teh nisem nikoli branil.

Zjutraj sva se s sošolcem Markičem že z zoro vred opravila na velikana ob polju. Seveda sva se pred tem krepko podprla, pa tudi malico, kosilo in večerjo sva nesla s seboj. Ker tedaj še nismo poznali nahrbtnikov ali kakšnih drugih planinskih torb, sem nesel v pleteni košari vso hrano jaz. To pa je bilo pet svežih jajc, dve zagozdi kruha in pol litra vina. Obroki niso bili kaj prida obilni, a so pomenili za tiste čase pravo razkošje.

Ker je bil Markič opremljen z daljnogledom, je mene doletela ta čast, da sem lahko vso pot do vrha nosil košaro v svojih rokah. Na začetku je pot položna in lepa, pozneje preide v gozd in je prav prijetno senčnata, proti vrhu pa so same take skale, da sem komajda obvaroval jajca pred neizbežnim koncem.

Tik pod skalnatim vrhom, kjer je treba nekaj deset metrov plezati po skalnatem žlebu, so mi jajca odpovedala poslušnost. Ne vsa, pač pa samo tri. Tako smo vrh Storžiča dosegli: midva s sošolcem Markičem, košarica, pol litra vina, dve zagozdi kruha in le dve jajci. Tri sem namreč ročno spustil po žlebu navzdol. Pravzprav so sama skočila iz košarice, tik pod vrhom.

"Škoda, vsaj na vrh bi lahko počakala," je menil sošolec Markič in se mi pri tem tako sladko smejal, da bi ga morda zaposlili celo v kakšni sladkorni fabriki.

"Morda pa so se na soncu že zvalila in so skočila iz lupin piščeta..." sem dodal sam.

Kakorkoli že: če boste kdaj lezli na skalnati Storžič in če boste kje zagledali kakšno rumeno planinsko rožo, ji lahko brez oklevanja daste ime: planinska jajca. Slišal sem namreč govoriti, da v planinah zraste roža na vsaki pedi zemlje in prav gotovo je kaj rumenega pognalo tudi s pomočjo vsebine moje košare.

Na vrhu sva z Markičem dobila tak tek, da sva v petih minutah skupaj pojedla vso malico, kosilo in večerjo hkrati.

"Morda pa se tisti hudič še vedno klati po planinah in si ga ti z jajci nakrmil..." se mi je režal Markič. "Storil si dobro delo, ki ga je Bog zagotovo videl."

Potešen sem šel nazaj, sam pri sebi pa sem spotoma izumljal nekaj pastirski malhi podobnega. Ljudski pregovor pravi: v sili hudič še muhe žre. Pa bi bilo bolj prav, če bi se reklo: v sili hudič jajca žre.

Tole o jajcih me je tako prevzelo, da sem pozabil povedati, kako lep razgled je s Storžiča. Bil je tako jasen in čist dan, da sva videla vse do Kranja in Ljubljane, celo moj Zavrh pod Šmarno goro je bil dobro viden. Tako sem bil prevzet nad lepoto moje domovine, da sem tam gori stal pol ure kot zamaknjen. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je to vendarle dogajalo šele po vseh treh obrokih. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci - niti na Storžiču...

Nazaj grede sva srečala pastirja, ki je pasel pod Storžičem velik trop ovac.

"Imata srečo, da sta danes šla na vrh. Storžič ima po tristo dni v letu kapo. Odkrije se samo nekajkrat čez poletje."

To naju je tako vzradostilo, da sva vso pot navzdol do Trstenika ukala kot fanta, ki gresta na nabor.

Doma sem očetu ves iz sebe povedal, kaj sem vse doživel in kako lep razgled je s Storžiča.

"Tepec! Ali je bilo treba zato lesti na Storžič, da bi gledal domov. Raje bi si doma ogledal naše dvorišče!" so me oče postavili na trdna tla. Meni pa eden mojih prvih vzpon v visoke slovenske gore ni mogel nikoli več izginiti iz spomina, tako je bil lep!

Jakob Aljaž